Kako sistemsko uvesti UI v podjetje: šest vprašanj, ki si jih mora postaviti direktor
Od poslovnih ciljev in procesov do podatkov, infrastrukture in nadzora: kako posamezne UI-rešitve povezati v celoto, ki prinaša merljive poslovne učinke.
Uvajanje umetne inteligence v veliko podjetje je bistveno več kot samo vprašanje izbire najboljšega UI-orodja. Ključni izziv je, kako v delujočo celoto povezati poslovne cilje (učinke uvedbe), procese, podatke, UI-rešitve, infrastrukturo in upravljanje in nadzor celotnega okolja. Ali veste, koliko različnih UI-orodij danes uporabljajo zaposleni v vašem podjetju? Koliko vas stanejo, do katerih podatkov dostopajo in kakšen poslovni učinek dejansko ustvarjajo?
To so vprašanja, ki bi si jih moral danes zastaviti vsak predsednik uprave velikega podjetja. Ne zato, ker bi moral poznati razlike med posameznimi modeli umetne inteligence, ampak ker lahko nepovezano uvajanje UI hitro ustvari novo plast kompleksnosti, stroškov in tveganj.
»Velika podjetja imajo že danes na stotine aplikacij. Če temu dodamo še množico UI-orodij, različnih modelov in načinov uporabe, dobimo nov problem, ki ga bo moral nekdo upravljati,« opozarja Ivo Švrljuga iz Smartisa.
Kaj pomeni sistemska uvedba UI?
Pomeni, da podjetje umetne inteligence ne uvaja kot zbirko nepovezanih orodij, ampak kot del poslovnega sistema, v katerem so povezani poslovni cilji, procesi, podatki, UI-rešitve, infrastruktura in upravljanje celotnega okolja (od priprave pravil do nadzora nad izvajanjem).
Za vodstvo podjetja to pomeni najmanj šest vprašanj.
1. Kaj želimo z UI sploh doseči?
Največja napaka se lahko zgodi že na začetku: podjetje vidi, kaj UI zmore, in začne iskati, kje bi ga lahko uporabilo. Toda tehnična izvedljivost še ni poslovni razlog za investicijo.
»Če imaš 50 ljudi, ki uporabljajo neko rešitev, podjetje pa zaradi tega ne potrebuje nič manj ljudi in ne ustvari več prihodka, si dobil samo dodaten strošek,« pravi Švrljuga.
Prvo vprašanje zato ni, kaj zna UI, ampak kaj želimo z njim doseči: več prihodkov, nižje stroške, hitrejše procese ali boljšo storitev. Če učinka ne znamo opredeliti vnaprej, ga bomo težko dokazali pozneje.
»Če vaši zaposleni uporabljajo UI, to še ni dokaz, da podjetje zaradi nje posluje bolje. Kot direktor morate vedeti, kaj ste z njo izboljšali, koliko vas to stane in ali imate nad njenim delovanjem nadzor. Če teh odgovorov nimate, potrebujete jasen načrt, ne le novih orodij. Na brezplačnem webinarju bomo pokazali, kako posamezne projekte povezati v celoto in meriti, ali se vam naložba v UI vrača.«
–
IVO ŠVRLJUGA, Smartis
2. Je proces, ki ga želimo avtomatizirati, sploh dobro zasnovan?
Naslednja past je avtomatiziranje slabega procesa. Če obstoječi proces samo pohitrimo z UI, lahko zelo učinkovito avtomatiziramo nekaj, kar sploh ne bi smelo obstajati.
»Proces, ki je bil narejen za človeka, ni nujno primeren za avtomatizacijo. Če želiš res avtomatiziran proces, ga moraš ponovno pogledati in po potrebi na novo zasnovati,« opozarja Švrljuga.
UI zato ne spreminja samo hitrosti dela. Spreminja tudi zaporedje korakov, odgovornosti in organizacijo procesa.
3. Ali so naši podatki dovolj dobri za UI?
Človek lahko slab podatek pogosto popravi z izkušnjami. Avtomatiziran sistem tega konteksta nima.
»Lahko zgradiš krasno avtomatizacijo, vendar če v CRM nimaš pravilne telefonske številke, elektronskega naslova ali drugega ključnega podatka, proces pade,« pravi Švrljuga.
UI zato hitro razkrije problem kakovosti podatkov. Podatke je treba očistiti, strukturirati in povezati, enako pa velja za znanje podjetja: dokumentacijo, pogodbe, navodila in druge vire, na katerih naj temelji delovanje UI je potrebno pripraviti, jih klasificirati, označiti stopnjo njihove varnosti, narediti dostopne za digitalna orodja, definirati pravila za dostop glede na pravice uporabnikov.
4. Kako bomo različne UI-rešitve povezali v celoto?
Prava vrednost UI se ne skriva v samostojnem chatbotu, ampak v povezavi z obstoječimi sistemi, podatki in poslovnimi procesi.
Če prodaja uporablja eno UI-rešitev, finance drugo, nabava tretjo in služba za stranke četrto, podjetje ni nujno postalo štirikrat učinkovitejše. Lahko je predvsem dobilo štiri nove tehnološke otoke.
»Stranka ne želi sama sestavljati različnih platform, ponudnikov in tehnologij. Pričakuje celovito rešitev,« pravi Švrljuga.
Prav tu nastopi sistemski integrator za UI: različne modele, aplikacije, podatke in obstoječe informacijske sisteme mora povezati v celoto, ki podpira poslovni proces.
Po Švrljugovih besedah bo zato naslednja faza uvajanja UI v velikih podjetjih vse bolj integracijski problem, ne več zgolj vprašanje izbire najboljšega orodja. Smartis je v svoji večletni zgodovini izgradil dobre odnose z mnogimi partnerji in je tako edinstveno pozicioniran, da stranki omogoči najprimernejši nabor orodij, ki bodo prilagojena poslovnim in tehnološkim potrebam vsake stranke posebej. Med partnerji je tudi tehnološki velikan IBM, ki ima na področju izgradnje in upravljanja UI veliko izkušenj in nabor rešitev zbranih okoli IBM WatsonxTM platforme, in s katerim ima podjetje Smartis že večletne izkušnje in uspešno sodelovanje.
5. Ali imamo tehnološko osnovo, ki bo vse to zmogla?
Modeli in UI-agenti morajo delovati v okolju, ki je dovolj zmogljivo, varno in stroškovno obvladljivo. Podjetje se mora zato odločiti, kaj bo uporabljalo interno, kaj v oblaku in kako bo vse skupaj povezano.
»Tudi pri zunanji infrastrukturi potrebuješ notranjo arhitekturo, pravila in nadzor,« poudarja Švrljuga.
Pri UI je pomemben tudi nadzor nad stroški. Več modelov, več uporabe in več nepovezanih rešitev lahko hitro pomeni več stroškov, ne pa nujno tudi več poslovne vrednosti.
6. Kako bomo uredili UI upravljanje in nadzor?
Če UI-agent dostopa do dokumentov, kdo določa, katere sme videti? Če pripravi odločitev ali izvede aktivnost v informacijskem sistemu, kdo določa njegove meje in kdo nosi odgovornost?
Pri resni avtomatizaciji zato ni dovolj spremljati, ali sistem deluje. Podjetje mora vedeti, do katerih podatkov UI dostopa, kaj z njimi počne in katere aktivnosti lahko izvede.
Določiti je treba vloge, pravice dostopa, politike in odgovornosti, še posebej pri osebnih podatkih, pogodbah, plačah in poslovnih skrivnostih.
»UI je bistveno bolj dinamičen od klasičnih determinističnih sistemov zaradi svoje probabilistične narave. Modeli se spreminjajo, agenti izvajajo nove aktivnosti, izvajajo iste aktivnosti na nove načine, vse počnejo hitro in pogosto, zato moraš okolje spremljati in prilagajati,« pravi Švrljuga.
Upravljanje oziroma governance zato ni enkratna kontrola ob uvedbi UI, ampak trajna naloga podjetja.
Zakaj to postaja vprašanje za CEO?
Ker UI ne ostaja znotraj enega oddelka.
Prodaja, finance, nabava, proizvodnja in podpora bodo iskale svoje načine uporabe, IT pa bo moral zagotavljati varnost, stabilnost in povezljivost. To bo vodilo do napetosti med različnimi oddelki in povečanega tveganja v poslovanju, če te napetosti ne bodo pravilno obvladovane.
Nadzornike ne bo zanimalo, zakaj so bile interne aktivnosti neusklajene, če bo prišlo do hujših incidentov, ki bodo imeli visoke finančne in poslovne učinke. Ob nivoju samostojnosti in avtomatizacije, ki jo UI okolje omogoča, se taki dogodki lahko hitro zgodijo in njihove posledice se lahko hitro razširijo, kot poletni požar ob močnem vetru. Končna odgovornost pa leži na CEO-u, ki je ultimativni vezni člen celotnega podjetja in prvi odgovoren za upravljanje s sistemskimi tveganji. UI je in bo sistemsko tveganje, če bo podjetje želelo izrabiti vse njene kapacitete za poslovno uspešnost.
Druga pomembna odgovornost CEO-a pa je, da zagotovi konsistentno uvedbo UI okolja v celotnem podjetju, saj bo le to pripeljalo do maksimalnih poslovnih učinkov. Če vsak optimizira samo svoj del, lahko podjetje dobi množico uspešnih UI-projektov, ne pa nujno tudi uspešne UI-transformacije.
»UI je najmočnejši, ko preseže posamezen oddelek. Potrebuješ nekoga, ki poveže poslovne cilje, procese, tehnologijo in tveganja,« pravi Švrljuga.
Prav zato se spreminja tudi vloga sistemskega integratorja. Pri UI ni več dovolj implementirati posamezne tehnologije. Potrebno je povezati poslovni primer (pričakovan poslovni učinek uvedbe), procese, podatke, UI-rešitve, infrastrukturo in upravljanje ter zagotoviti, da taka celota deluje usklajeno in nadzorovano tudi dolgoročno.
Takšen pristop Smartis uveljavlja kot sistemski integrator za UI: od svetovanja in izbire pravih primerov uporabe, izbora in integracije različnih rešitev, priprave in upravljanja potrebne infrastrukture, planiranja in zagotavljanja primernega nivoja varnosti do kontinuiranega upravljanja in prilagajanja UI okolja. Pravo vprašanje za CEO zato ni več samo, kako hitro uvajamo UI, ampak predvsem: ali ga uvajamo tako, da bo podjetje zaradi njega res boljše in da bomo nad njim še vedno imeli nadzor?
